Popotnica Katja Sluga
Sem Katja Sluga, 20-letna študentka japonologije na Univerzi v Ljubljani. Pišem vam, ker bi rada s svojimi izkušnjami in znanjem pomagala ostalim popotnikom.
V svet potovanj sta me vpeljala starša.
Sprva smo vsako leto počitnikovali na Hrvaškem. Leta 2001 pa je sledilo moje prvo veliko potovanje- preživeli smo 1 mesec v Avstraliji. Kot vsakemu otroku mi je bilo vse zanimivo in sem v samem potovanju neizmerno uživala (ne duha ne sluha o domotožju). Potem je sledilo veliko drugih potovanj (po Evropi, Afriki, Ameriki).
Sedaj ko pogledam nazaj, so vsa ta potovanja delovala kot trening (predvsem so mi dala smisel za orientacijo) za moje prvo samostojno potovanje . Leta 2014 sem se z dvema prijateljema odpravila v lastni režiji za 1 mesec raziskovati Japonsko.
Ponavadi, ko sem doma živim svoje življenje v “comfort zone-u”, ko pa prestopim prag letališča se v meni zbudi tisti skriti pustolovec, pripravljen sprobati za mene nevsakdanjo hrano, plezati po gorah in se naučiti marsikaj novega.
Popotnik David Vidrih
Sem David Vidrih in imam korenine v majhnem kraju v Sloveniji, v družini, kjer starša nista bila bogata, pa tudi ne avanturista, zato kot otrok nisem nikoli potoval. Sem pa že od mladih let nekako čutil to v sebi, nekako sem vedel, da bodo potovanja del mojega življenja. Ko sem v osnovni šoli moral pisati spis o tem, kje se vidim v življenju oziroma kaj si kot odrasel človek želim početi, sem v svojem besedilu pisal o tem, kako bom kot snemalec in veterinar, potoval po Afriki in zdravil tamkajšnje živali. Pisal sem da bom kot inovator dejaven po celem svetu, ljudem predaval o svojih doživetjih in predajal svoje znanje vsem vedoželjnim. Hkrati sem verjel tudi da bom kot znani astronavt raziskoval vesolje, ter luno in planete naše galaksije. Torej lahko rečem da je David Vidrih kot otrok bil poln domišljije, velikih želja in ciljev za prihodnost. Najlepše je danes po toliko letih reči, da so se moje sanje o potovanjih vsekakor uresničile.
Potovanja so moja velika strast, vse odkar sem se podal na svoje prvo potovanje v Maroko, na obisk k sosedovemu prijatelju, ki sem ga prej že spoznal v Sloveniji. Ah, ta občutek potovalne mrzlice, ko prvič sedeš na letalo in enkrat za spremembo ne gledaš v nebo in se sprašuješ le kam pa tale leti, temveč sediš na njem in se veseliš potovanja, razmišljaš kako bo v deželi kamor potuješ, kakšni so tam ljudje, kakšna je narava, temperature, hrana, ulice… od vseh pričakovanj in vznemirjenosti sem se večkrat vprašal: “David Vidrih, ali sanjaš ali se res ravnokar odpravljaš v širni svet?”… In “odvisnost” je rojena:) Ko enkrat padeš v življenjski stil potovanj, se tega nikoli več ne “ozdraviš”. Od takrat naprej sem svoje življenje usmeril v načrtovanje potovanj, izbiranje destinacij, iskanje dela in dodatnega zaslužka, da sem si potovanja sploh lahko privoščil.
Nataša Hribar
Sem Nataša Hribar, po emšu 40, po duši pa nekje med 20 in 25 🙂 V življenju imam eno pravo strast – potovanja. Če bi lahko, bi bila nenehno na poti. Tako pa se moram dostikrat zadovoljiti s prebiranjem popotniških dnevnikov, surfanjem po letalskih kartah … A nekajkrat na leto vseeno pobegnem. Zanimajo me predvsem države, kjer je toplo – v zraku in srcih ljudi. Potujem nizkocenovno, z nahrbtnikom, v lastni režiji, najraje brez vnaprejšnjega načrta. Raje kot drag hotel si privoščim prevoz z lokalnim avtobusom v kakšno odmaknjeno vasico.
Na prvo potovanje sem se odpravila pri 19 letih. S fantom sva v lastni režiji – s knjigama Lonely Planet in Let’s Go v roki – in z lokalnimi prevozi obdelala precejšen del Grčije. Ko sem se vrnila, mi je bilo jasno, da je to to – potovati, spoznavati svet, ljudi, kulture, si širiti obzorja. Še danes ni popustilo. Leto pozneje sva se podala v Egipt, nato za mesec dni v Tanzanijo – kjer se je rodila ljubezen do Afrike, ki najbrž nikoli ne bo popustila. V Turčiji sva prekrižarila predvsem južni in vzhodni del, posebno doživetje je bila Jamajka, saj obožujem reggae. Letos pozimi sem naredila nekaj, kar mi ni čisto nič podobno – podala sem se na Islandijo, v mraz, veter, sneg … In bilo je noro!
Nazadnje sem pobegnila v Maroko. Tudi v Maroko sem se zaljubila. In našla res dobre prijatelje, zato se bom tja zagotovo še vrnila.
Urška Faal
Sem Urška Faal in z veseljem lahko s popotniki delim nasvete in izkušnje, ki sem jih pridobila z življenjem v Gambiji.
O sebi bi lahko rekla to, da celo življenje raziskujem in potujem. Pri 21. letih sem se preselila v Sharm El Sheikh, Egipt, kjer sem preživela 5 let. Delala sem v lokalnem časopisu in se v prostem času ukvarjala tudi s turizmom. Veliko časa sem na svojem forumu, ki je bil takrat zelo aktualen, podajala brezplačne informacije in nasvete Slovencem, ki so takrat množično obiskovali Sharm El Sheikh. Pot me je za nekaj časa odnesla v Slovenijo. Način življenja, ki sem se ga navadila in nad katerim sem bila navdušena v Egiptu, me je stalno preganjal v novo raziskovanje in na nove poti. Želela sem še bolj južno in sanje so se mi uresničile. Preselila sem se v Gambijo, kjer učim v državnih šolah. Poleg tega pa sem zelo aktivna na področju prostovoljstva in izobraževanja najbolj revnih v tej državi.
Žan Rebolj
Sem 26 letni fant Žan Rebolj in sem popotnik, avanturist, raziskovalec, avtoštopar, wwoofer, prostovoljni veganski kuhar, ki je spoznal, da so njegova največja in edina ljubezen potovanja. Ni me sram več priznati, da ljubim potovanja in da sem gay. Sem preprost fant, ki ljubi življenje in zeli početi samo se tisto ob čemur zaigra srce.
Že ko sem prvič sedel na letalo in odletel novim dogodivščinam na proti, sem vedel, da je to tisto kar si želim početi iz dneva v dan. V samem začetku sem bil pravi turist. Vedno je bil moj seznam kaj ne smem izpustiti, ko potujem, poln turističnih znamenitosti. Poleg vsega pa sem svoj čas preživljal večinoma v velikih mestih.
Globoko v sebi sem čutil, da si želim videti ves svet oz. želim potovati ves čas in ne samo en ali dva meseca na leto, saj mi preprosto to ni bilo več dovolj. Največji korak, ki sem ga moral narediti je bil, pustiti službo in pustiti vse za sabo. A ker sem vedel, da če želim živeti svojo pravljico, moram narediti prav to in se odpraviti na pot. Vedel sem, da moram izstopiti iz cone udobja.
Natančneje 24.5.2015 sem pričel živeti svojo pravljico. Odpravil sem se na pot in trenutno potujem po UK, do prihodnjega avgusta, ko se izteče moj projekt – ENO LETO PO UK BREZ PORABE DENARJA. JE TO MOGOČE?
Izidor Furjan
Pozdravljeni.
Sem popotnik Izidor Furjan, avanturist, odpravar, popotniški novinar in dober poznavalec svojega področja. Po izobrazbi sicer geograf in anglist, a me večina ljudi pozna kot aktivnega turističnega vodnika in planinskega vodnika. Kot turistični oz. planinski vodnik sem praktično ”obdelal” celotno staro celino, tako da je bilo planinstvo kot način življenja razlog za mojo popotniško žilico. Največ pri skromnosti, skrbnosti, orientaciji in razgledanosti. Kdor me pozna, ve da slovim po dobri organizaciji in drugačnosti pri potovanjih. Na večino svojih potovanj v zadnjih letih odhajam kot planinski oz. turistični vodnik, a še vedno vsako leto najdem čas za kakšno potovanje na katero se odpravim čisto sam. V kolikor iščeš turističnega vodnika https://turisticnivodnik.wordpress.com/
V zadnjih letih pripravljam različna potopisna predavanja po Sloveniji in tudi po tujini, pišem popotniške članke za revije in pripravljam popotniške razstave.
Alen Pučnik
Vse svoje otroštvo sem s starši odhajal na počitnice na bližnjo Hrvaško, zato do svojega 18. leta še sploh nisem sedel na velikem potniškem letalu. Ko se je to zgodilo prvič, se je zame vse spremenilo. Vedel sem, da želim potovati vse življenje. Svoja potovanja sem začel preko turističnih agencij na bližnje destinacije, kot so Djerba, Zakintos in Hurghada, nato pa sem se odločil, da želim svoje potovanje načrtovati sam. Prvo večje potovanje za dobre tri tedne po Ameriki sem načrtoval več kot mesec dni in ugotovil sem veliko prednost pred že načrtovanimi potovanji, ki jih nudijo turistične agencije (cena, fleksibilnost, zadovoljstvo, število stvari, ki jih vidiš, tempo potovanj…). Naslednja dva potovanja sem namenil čudoviti Indoneziji, nato pa je ponovno nastopil čas za nekaj novega. Prostovoljno delo z belimi morskimi psi v Južni Afriki. Sam sem velik ljubitelj morskih psov in želel sem jih spoznati v živo, temu projektu pa namenil poseben blog: https://madsquidd.wordpress.com/.
Katja Mikos
Potem, ko sem večino šolskih počitnic preživela na potovanjih v lastni režiji s starši, sem v času študija začela potovati s prijateljicami, kasneje pa s fantom, ki ga zdaj uradno lahko kličem “mož”. Skupaj s triletnim sinom nadaljujemo potovalno tradicijo in odkrivamo svet praktično odkar se je rodil. Ljubezen me je po nekaj letni zvezi na daljavo dokončno zvabila na sever Nemčije, kjer živim zadnja 4 leta.
Odkar preživljam svoj vsakdan v manjšem kraju ne skrivam želje po občasnem obisku kakšnega velemesta, drugače pa se najraje podam v bolj odročne kraje in se neznansko veselim, kadar mi to današnjemu globalnem razvoju navkljub tudi uspe. Redno se vračam v Slovenijo na počitnice in svoj dolgoletni dom včasih občudujem skozi oči turista, prav tako pa z veseljem poleti preživim kak teden v Dalmaciji.
Tina Grilc
Še danes se spomnim svojega prvega družinskega potovanja, ko smo se s starši z rjavimi usnjenimi kovčki in veliko sliko za darilo pri mojih osmih letih odpravili na obisk k prijateljici v London! Vau, to je bil podvig! Še leta po tem sem hranila vsak najmanjši spominek, celo plastične posodice z napisom Adria! 🙂
Nato me je zagrabil tisti “travel bug” in me ni spustil. Najprej sem potovala “pod krinko” učenja nemščine in angleščine. To niso bila toliko potovanja, kot bolj poletni tečaji, delavnice, mladinske in študentske izmenjave – važno, da sem odkrivala svet na drugače način!
Med faksom sem si postavila cilj, da “izkoristim” vse prakse in štipendije, ki jih takrat še ni bilo tako veliko. DAAD v Heidelbergu, 10 mesecev Erasmus v Gradcu, EU-projekti v Luksemburgu, v Nemčiji, s Finci …Bolj kot sem se bližala koncu, več je bilo praks in možnosti, zato sem jih sčasoma zbrala na en kup, iz katerega je nastala e-knjiga Tujina? Zakaj pa ne?!
Ko sem v pisani oblekici in v čevljih s petkami, v katerih še vedno nisem znala hodit, opotekajoče odkorakala na slavnostno podelitev svoje diplome, me je kar malce stiskalo v prsih. Kako bom pa zdaj “odsotna” po več mesecev, da občutim ljudi in kraje, kjer živijo? All-inclusive paketi me namreč nikoli niso privlačili. Da bi potlačila ta problem, sva jo s fantom takoj po zaključku študija mahnila za 2 meseca delat na Finsko v mladinski klub ob morju. Naučila sva se celo nekaj njihovih besed – še danes vem, da je “huvaruakahalva” dober tek 🙂
Urška in Gregor Kelt
Popotništvo je najin način življenja.
Trenutno sva na 3000 km dolgi peš poti, kjer premagujeva svoje strahove (pred mrazom, dežjem, strupenimi živalmi, pred tem da ostaneva brez denarja) in spoznavava ljudi. Spiva pri ljudeh ali v naravi brez šotora. Če si upaš spremljati najino avanturo, skoči na www.walkfearless.org
Kako sva se zaljubila eden v drugega in v skupno potovanje?
Ko sva šla prvič plesat salso kot prijatelja, sva eden drugemu povedala isto željo – potovati okoli sveta. En teden za tem sva se zaročila (ja, sva hitra) in tudi določila datum odhoda! Pot sva osmislila s tem, da sva raziskovala partnerske odnose v različnih kulturah in snemala radijske prispevke na to temo.
Leto za tem, ko sva se vrnila domov iz poti, sva še 5 mesecev raziskovala Slovenijo. Štopala sva, spala pri ljudeh doma in se z njimi pogovarjala o partnerskih odnosih.
Kje sva potovala preden sva se spoznala?