Maja Novak

Maja Novak

Moje ime je Maja Novak in sem svoje ustvarjalno ime Mayita pridobila na pohajkovanjih po latinskih kotičkih sveta. Vsak dan kar najbolj poskušam izražati sebe, zato se lotevam »nemogočih« poti in si v danem trenutku privoščim to, kar si moje srce poželi. 

Kot študentka sem dolga leta opravljala delo na področju gostinstva in turizma in se nato v tej smeri tudi izobrazila. Svojo dušo pa sem potovanjem prodala že pred študijem in med njim, resno pa sem se predala pohajkovanjem in delu po svetu pri 22-ih letih, ko doma preprosto nisem več videla priložnosti za mentalno, duhovno in poslovno rast, pustila sem vse in se sama odpravila v neznano. 

Pot me je delovno sprva vodila v ZDA, kjer sem dve vroči in razigrani poletji preživela v Severni Karolini, natančneje v skavtskem taboru za dekleta. Vodila sem svojo enoto deklet, bila inštruktorica različnih športnih rekreacij in reševalka iz vode. Kmalu mi je zadišala oddaljena, a neverjetna Nova Zelandija, kjer sem se novozelandske dolarje služila kot v au-pair v čudovitem Pauanuiju, še pred tem pa sem nekaj časa preživela v Mehiki, kjer sem svoje mehiške pesote služila kot receptorka v hostlu za popotnike v mestu Ensenada. Zadnja leta me pot vodi predvsem v obmorske kraje Sredozemlja, kjer preživljam poletja kot stevardesa na zasebnih, prestižnih jahtah. Med delom sem si z največjim veseljem vedno našla čas za obisk avtentičnih kotičkov sveta, predvsem za druženje z domačini in okušanje lokalnega življenja dežel tretjega sveta. 

Tadej Bolta

Sem Tadej Bolta, trenutno še študent arhitekture. Izhajam iz nestereotipne slovenske družine, ki poleti ni hodila na morje, ampak se je z avtom in šotorom odpravila na dopust po Evropi. Med letom pa sem bil vedno na kakšnem potopisnem predavanju in na predavanjih o alpinističnih vzponih. Tako da vse te stvari so mi ostale in jih počnem sedaj tudi sam. Potujem po svetu, se malo ukvarjam s fotografijo, hodim v gore in plezam.

Zagovarjam potovanja, kjer uporabljaš lokalni transport, da potuješ kot domačini in predvsem da spoznaš ljudi in vidiš deželo. Zato mnogokrat potujem v smeri Azije z vlakom, avtobusi. Včasih kupim le enosmerno karto in nato iščem pot domov. Na ta način mi je uspelo prepotovati traso Orient expressa s podaljškom vse do Aleppa v Siriji in naprej do Rdečega morja. Potoval sem po poteh Marca Pola po starodavni Svileni cesti. Za sabo pa imam verjetno tudi najbolj klasično potovanje na svetu, prečenje Afrike – od Kaira do Cape towna. Najraje pa se vračam v Iran, ki me enostavno navdušuje zaradi svoje zgodovine, narave, hrane in ljudi.

V Južni Afriki sem dva meseca sodeloval pri projektu gradnje šole za otroke iz bližnjega townshipa. Po tej izkušnji pa sem med potovanjem po Afriki srečal še pet slovenskih študentov medicine, ki so pomagali v bolnišnici v slovenskem misijonu v Zambiji. Nekajdnevni postanek se je na koncu spremenil skoraj v enomesečno pomoč pri vsakodnevnih opravilih v bolnišnici in na misijonu.

Pripravljenih imam tudi  nekaj potopisnih predavanj. Med potovanji se javljam za oddajo Gori doli naokoli. Objavljenih imam še nekaj intervjujev na Prvem programu, sem ter tja pa objavim tudi kakšen članek, prispevek ali imam razstavo nekaj fotografij.

blog: http://tadejbolta.blogspot.com

Bil sem v preko 50 državah… Bolj zanimive prepotovane so Turčija, Iran, Libanon, Sirija, Jordanija, Jemen, Oman, Tadžikistan, Kirgizistan, Uzbekistan, Turkmenistan, Irak (Kurdistan), JAR, Bocvana, Zambija, Tanzanija, Uganda, Južni Sudan, Sudan, Egipt, Gruzija in Armenija.

Želja za prihodnje je ogromno. Krog po Aziji: Ljubljana – Beograd – Moskva – transibirska – Mongolija – Tibet – Nepal – Indija – Pakistan in nazaj do Slovenije. Rad bi se vrnil z motorjem v Afriko. Potoval bi s čolnom po reki Kongo. Raziskoval JV Azijo daleč stran od turističnih krajev. Osamljeni otočki v Tihem oceanu. Road trip za nekaj mesecev po severni Ameriki. Prečenje cele Latinske Amerike od severa na jug. Povzpel bi se rad na en sedem tisočak. S kolesom po Novi Zelandiji….

Mateja Mazgan

Mateja Mazgan

Sem Mateja in moja zgodovina potovanj sega dobrih sedemnajst let nazaj. Do sedaj sem bila v 68 državah. Navdih za potovanja mi je dala babica, katera me je vzela s seboj na prvo potovanje na Nizozemsko. To je bilo še v času, ko sem obiskovala osnovno šolo. Z babico še vedno potujeva skupaj, nekaj pa potujem tudi sama, z fantom ali prijatelji. Vsa potovanja pa so seveda v lastni organizaciji.

Obožujem neokrnjeno naravo, zato so mi bila najljubša potovanja po Kanadi, Aljaski ter Novi Zelandiji. Na potovanjih zelo rada vključim športne aktivnosti, kar sem še posebej dobro izkoristila na Fijiju, Peruju, Filipinih, itd. Sem aktivna jamarska reševalka, zato na potovanjih rada zaidem tudi v kakšno jamo. Še posebej so mi bile všeč jame na Novi Zelandiji, Cipru, Coloradu, Filipinih ter na Kubi. Svet pa spoznavam tudi z motorjem, a to zaenkrat le v Evropi. Zanimiva doživetja vidim tudi skozi turno smučanje (spust iz vrha Mont Blanca, mnogih Avstrijskih ter Slovenskih vrhov), plezanja (granitne stene Kanade), potapljanja (potop z morskimi psi na Fiji-ju, ogled nekaj potopljenih ladij) itd. Menim, da se z potovanji odlično sklada tudi dober fotoaparat. To sebi v veliko prid tudi izkoriščam, saj redno izvajam potopisna predavanja, tu in tam kakšno samostojno fotografsko razstavo ali pa v sklopu Društva ljubiteljev fotografije ter Društva popotnih fotografov. Redno pa tudi pišem in objavljam reportaže v mnogih revijah. Na področju reportaž pa sodelujem tudi v sklopu raznih radijskih ter tv oddaj.

Nekaj zanimivejših prepotovanih držav poleg omenjenih zgoraj: Jordanija, Sirija, Mauritius, Japonska, Tajska, New Mexico, Utah, Arizona, Florida, Montana, Idaho, Washington, Islandija, Belorusija itd.

BLOG: http://mateja-mazgan-potepi.blogspot.com/

FB: Mateja Mazgan

Vitomir Čop

Vitomir Čop

Kot otrok sem živel ob glavni cesti, ki je vodila proti Balkanu. Po njej so vozili tovornjaki s turškimi, grškimi in teheranskimi registrskimi tablicami, po kopnem je bilo mogoče potovati vse do Indije. Pred hišo sem vsakodnevno videval štoparje, ki so bili namenjeni v Grčijo, Turčijo, pa tudi naprej v Azijo. Že kot predšolskemu otroku se mi je prebudila domišljija in radovednost, kam so namenjeni, kaj je tam tako zanimivega. Ure in ure sem presedel ob zemljevidih in sanjal, kam vse bi šel, kako zgledajo tiste dežele.

Potem so prišla šolska leta in najhujše je bilo, tako kot pri vseh najstnikih, če je bilo treba na kakšno pot s starši. Pa sem to obdobje srečno prebrodil in v srednji šoli prvič “pobegnil” s počitnic na naši obali ter se podal po bližnji Italiji. Led je bil prebit, počasi sem oblezel večino evropskih držav. V tistih časih je bilo štopanje nekaj najbolj normalnega, na voljo je bila Interrail železniška vozovnica…

Popotništvo mi je hitro zlezlo pod kožo. Kljub temu, da sem obiskal mnogo kotičkov na tem planetu, od Mehike na zahodu, Islandije na severu pa do Indije, Kitajske, Indonezije na vzhodu, je moj seznam popotniških želja vedno daljši. Vsako opravljeno potovanje mi ne pomeni kljukice na seznamu, ampak mi prinese vrsto novih idej, kam vse bi bilo še vredno iti. Potovanja mi dobesedno širijo obzorje.

Povsod je lepo, doma je najlepše, pravi pregovor. Pa ni čisto tako, čeprav se vedno vračam domov. Mnogokrat sem se ob povratku s potovanja počutil, kot da se vračam v zaprto kletko. Po svetu ne obiskujem le tako imenovanih znamenitosti, ampak predvsem spoznavam življenje in kulturo drugih ljudstev, od katerih bi se morali marsičesa naučiti. Šele, ko v živo vidiš, kako živijo v Kalkuti, znaš drugače ceniti tisto, kar imaš doma. Ko od blizu vidiš bruhajoč ognjenik, se zaveš, kako nepomemben drobec narave si. Med otroško poštenimi prebivalci kamene dobe na Papui ugotoviš, da na svetu ne bi bilo nobene vojne, če bi bili vsi ljudje “ljudožerci”…

Petra Gamberger Lončarič

Petra Gamberger Lončarič

Potovanja so moja strast… takrat se počutim svobodno, počutim se srečno, v srcu čutim, da je to tisto pravo in takrat sem najbolj mirna. Kadar potujem se mi misli umirijo, zbistrijo ko se odmaknem iz vsakdanjega okolja in hkrati razširijo moj razum.

Ime mi je Petra in sem mama dvojčkoma – narava me je nagradila in mi podarila dvojčka, za kar še danes ne morem verjeti, da sta se mi res zgodila. Z možem sva vedno rada potovala, preden sva se spoznala vsak zase in kasneje skupaj.

In nihče mi ni povedal, kako zelo drugače je, kadar potuješ z otrokom, da ne govorim z dvojčkoma. Premikaš svoje meje potrpežljivosti, meje svojega poguma, razuma in iznajdljivosti. Na novo spoznavaš predvsem sebe, kar je enkratna izkušnja.

Do sedaj smo kot družina potovali večinoma po okoliških državah – Italija, Hrvaška, tudi do Turčije smo že pokukali, aprila 2015 pa načrtujemo 5 tedensko potovanje po Tajski.

DRŽAVE; KJER SEM DO SEDAJ POTOVALA: Italija, Hrvaška, Anglija, Nemčija, Fiji, Tajska, Malta, Grčija, Francija, Nizozemska.

NASLEDNJE DESTINACIJE: Aprila 2015 – 5 tednov Tajske z malimi popotniki

V naslednjih letih je pa še ogromno destinacij na spisku – od Japonske, Španije, Brazilije, Severne Amerike, Koreje, …. pa kaj bi naštevala, VSE 🙂

Sama želim pomagat vsem mamicam in očkom, da naj se le pogumno podajo po svetu s svojimi malimi popotniki, saj je tudi zunaj meja našega varnega zavetja lepo, neprecenljivo in vsekakor izkušnja, ki tako otroku kot staršu razširi obzorja in popolnoma spremeni pogled na svet. Bi mi pa kot mami precej olajšala vse skupaj stran, ki bi na enem mestu nudila vse informacije kako enostavno potovati z malčki in otroci. In ker je nisem našla… sem jo ustvarila.

V letu 2014 sem postavila spletno stran (sicer v angleščini, ker želim pomagat čim več mamicam in očkom).

www.travel-with-twins.com in Facebook: Travel With Children

ki je namenjena vsem staršem, ne le staršem dvojčkov. Na strani boste našli nasvete

  • kako potovati z malimi popotniki,
  • kaj in kako spakirati (brezplačne ček liste),
  • v kakšnem primeru obrnemo avtomobil, če smo nekaj pozabili doma ( se vam to kdaj zgodi? J), 
  • kako čez veliko letališče z majhnim otrokom kadar prestopate – s čim manj stresa,
  • kako otroku olajšati potovalno slabost,
  • katere igrice se lahko igrate v avtu v primeru da vi držite za volan,
  • kako izbrati otroku prijazno destinacijo, hotel,
  • katere igrice se lahko igrate na dolgem poletu, ne da bi za igrače porabili goro denarja,
  • in še in še.

Na spletni strani je na voljo preko 650 fotografij, trikov, nasvetov in kup brezplačnih stvari, nastaja pa tudi prva knjiga, ki jo bo vsak, ki ga bo zanimala, dobil v dar. 

Eden od mojih glavnih ciljev je spremeniti kakovost potovanja malih popotnikov, saj ne bi verjeli, kako zelo različnih storitev so deležni glede na letališče, letalsko družbo, nastanitev, restavracijo ali destinacijo…  

 

In to je šele začetek…

Tomaž Jevšenak

Tomaž Jevšenak

Dober dan, sem Tomaž in predstavljam družinico popotnikov.

Trudimo se z malo denarja obiskati čim več sveta. Ne iščemo luksuza in klime, iščemo doživetja in lepe razglede. Vsako leto obiščemo neko drugo državo, kakšno leto pa tudi več.

Najprej sva potovala z ženo vsak po svoje, potem sva se poročila in potovanja razširila čez pol sveta, pa so prišli otroci (in stroški). Tako se zadnja leta potikamo po okolici, potujemo po Avstriji, Nemčiji, Italiji… Letos pa smo jo mahnili kar do Portugalske. Vse to oberemo z avtomobilom in šotorom. Samo v bolj mrzlih dnevih pa obiščemo tudi kakšen hostel. Najlepše potovanje sva opravila z ženo v Indonezijo od Balija pa skoraj do Avstralije in nazaj v enem mesecu. Letos smo obiskali glavno mesto Avstrije – Dunaj, poleti smo v 14. dneh obrali 6500 km poti do najzahodnejšega rta Evrope in nazaj, v jeseni pa načrtujemo še malo pogledati proti Pragi. Vse poti, v glavnem, opravimo z našim avtomobilom. Seveda se prej pripravimo temeljito na pot, vendar se zgodi, da vedno kaj pozabimo in tudi kaj nesemo s sabo, česar sploh ne potrebujemo.

Ker smo mladi po srcu in nekateri po letih, so naši cilji tudi zabaviščni parki in adrenalinske pustolovščine. Niso pa nam tuje niti strme poti po naših in okoliških gorah.

Vsi smo zaljubljeni v fotografijo, tako se zgodi, da  pride v 14. dneh domov tudi 4000 fotografij in filmov, ki jih je potem treba urediti. Trudim se, da po poti pišem tudi dnevnik s stroški, da vemo kaj in kje se je denar izgubil 🙂 .Svoje vtise potem v obliki fotografij in popotnih dnevnikov objavljam na internetu (http://www.rtvslo.si/mojsplet/).

Otrokom se trudim pokazati svet preko ograje, tako si bodo razširili obzorje in bodo lažje stopali po življenjskih poteh.

Andreja Avberšek

Andreja Avberšek

Moje ime je Andreja in zadnja leta so potovanja moje življenje. Življenjski stil sem povsem prilagodila potovanjem in ljubezni do spoznavanja bolj in manj skritih kotičkov sveta. Ne štejem se še med prave popotnike, saj sem do danes obiskala le peščico držav (25 jih lahko naštejem). Prvo potovanje v daljne kraje sem si podarila za 30. obletnico. Bilo je potovanje brez družbe, saj sem želela izkusiti 26 dni na poti, sama z nahrbtnikom in brez vnaprejšnjega plana. Moj cilj je bil premagati strah pred potovanji ter spoznati čim več popotnikov s celega sveta.

V zadnjih letih sva s partnerjem obiskala Filipine, Šrilanko, Madeiro, letos spomladi sva se potepala po Kostariki, čez nekaj dni potujeva na Japonsko. Želja je ogromno, v letu 2015 skoraj zagotovo obiščeva Afriko in sicer v Ugando na safari ter razvajanje ob rajskih plažah Zanzibarja. Doma vsak vikend raziskujeva lepote naše pokrajine ter sosednjih držav. Potujeva brez planov, brez prevelikih pričakovanj in čisto po občutku. Na potovanju želiva videti čim več naravnih znamenitosti in živali v njihovem naravnem okolju. Ker sva oba gurmana, se na potovanjih vedno razvajava tudi s kulinaričnimi dobrotami. Posebnost najinih potovanj je tudi stroškovnik, ki ga vsak dan spremljava na potovanjih. Najina potovanja niso najcenejša in včasih potujeva tudi precej snobovsko, če seveda stroškovnik dovoljuje.

Pred dobrim letom dni sem začela tudi s pisanjem spletnega dnevnika (World Through Andreja’s Eyes) in potopisnimi predavanji. Vse informacije s potovanj in izletov so tako na voljo vsem ljubiteljem potovanj, kratkih izletov, dobre hrane in novih dogodivščin.

Živim, da potujem! 🙂

Alenka Ličen

Alenka Ličen

Moje ime je Alenka in po duši navdušena popotnica in kot sama rada rečem prava cigančica saj se domače počutim kjerkoli se znajdem, pa naj bo to med najbolj prometnimi ulicami Tokia ali v najbolj odročni vasici s tremi napol podrtimi hišami na pobočjih Anapurne. Obožujem pristen stik z naravo in ljudmi in vedno hodim le na potovanja v lastni režiji, brez pretiranih planov in načrtovanja, na mojih poteh me/nas vedno spremljajo  le letalska vozovnica in Lonely Planet.  Vedno je pa narava tista, ki mi daje navdih kar pomeni, da se izogibam klasičnim turističnim destinacijam in na svojih poteh ubiram za marsikoga vedno znova nekakšne nore variante in čisto svoj način odkrivanja neke dežele.  Namesto obiska muzejev raje poklepetam z lokalnimi ljudmi in jih opazujem pri njihovem vsakdanjem življenju, namesto obiska najbolj popularne s senčniki  in ležalniki napolnjene plaže pa že nekje v bližini izbrskam kakšno goro in uživam v pogledu na morje iz višin ali pa skočim na kolo in tako raziskujem lokalno pokrajino malce drugače, bolj v stiku z okolico in z vetrom v laseh. Mislim da se ne zlažem če rečem, da moje najdaljše planiranje potovanja do sedaj ni še nikoli trajalo več kot teden dni.

Potovati sem začela pri svojih 18-ih ko sva s prijateljem odšla na štop čez bivšo Jugo do Grčije, v naslednjih letih nadaljevala s križarjenjem po vseh evropskih državah, skokom na Ciper in Izrael, popotovanem na Kitajsko in Hong Kong,  študentsko izmenjavo in delom po 6 mesecev v Indiji in na Japonskem, vmes 6 mesečni čisto slučajni postanki v Londonu in Rimu in bi tako nadaljevala če ne bi seveda srečala partnerja, ki ni bil do tedaj še nikjer. Potem se je nekako upočasnilo….eh, ti moški… 🙂 Pa vseeno se je do sedaj nabralo če sem prav preštela že 46 različnih držav, med zadnjimi podvigi v zadnjih nekaj letih je bil treking po Islandiji (fantastična izkušnja, ki jo priporočam vsakomur, ki ima rad naravo), potepanje po Mehiki,  leto pozneje 21 dnevni  Anapurna treking v Nepalski Himalaji na katerega sem se pripravljala točno 5 dni in šla popolnoma sama (kar pa ne pomeni, da sem tudi sama hodila saj si na poti dobiš brez problema pisano mednarodno druščino, s katero deliš to fantastično izkušnjo 🙂 ),  letošnji Filipini so se mi to pomlad v zadnjem hipu izmaknili in me tako še čakajo, sem jih za silo zamenjala za krajše postanke v Istanbulu, Parizu in Londonu kjer sem si vsaj za silo napolnila svojo željo po krajši spremembi okolja pa četudi sem bila na vseh treh lokacijah že več kot enkrat… sem pa ravno iz potepanja po črnogorskih in albanskih gorah, kar je bila tudi lepa izkušnja zaradi izjemne prijaznosti tamkajšnjih ljudi in neokrnjene narave, ki nas je tam pričakala. Enkratno. In dokaz, da sploh ni treba daleč da je lepo.

Videla sem že kar nekaj, iz vsake poti se vrnem bogatejša za novo izkušnjo, srečnejša, polna neke nove energije in zagona… in po vsaki poti se zavedam, koliko lepega je še v tem širnem svetu za videti…in tudi to, koliko je pomembnejših stvari na tem svetu kot to, da imamo pred hišo lepši avto kot naš sosed. Pa še nekaj se vedno bolj zavedam. Kako zelo smo lahko srečni, ker živimo v tej prelepi deželici, kjer nam je dano res vse, hkrati pa lahko gremo kadarkoli si zaželimo v bistvu kamorkoli na svetu… Tam kamor mi gremo pa živijo milijoni in milijoni ljudi, ki se lahko ukvarjajo vsakodnevno le s tem, kako napolniti svojo skodelico riža za preživetje svojega otroka/sebe/partnerja/staršev… želim si, da bi jim lahko nekoč pri tem pomagala…a to je že druga tema.

Moj plan? Realizacija potepanja po Filipinih, treking po gorah v Maroku, vzpon na Kilimandžaro, Srednja in  Južna Amerika in še in še… a kot sem že rekla, kdo pa potrebuje planiranje? Sem bolj pristaš akcije in vedno sem se bolje razumela z ljudmi, ki raje res nekaj naredijo kot s tistimi, ki o tem na dolgo in široko razpravljajo potem pa najdejo tisoč in en vzrok zakaj sedaj ni ravno pravi trenutek… Ko sem nazadnje s planom kupiti karto za Kubo odprla svojo priljubljeno stran za nakup letalskih kart sem čez eno uro imela v roki karto za Katmandu, Nepal in čez 5 dni tudi tja odletela 🙂

Na vsak način vam želim, da ste srečni ko hodite po svojih poteh, ko odkrivate svet in s tem sebe. Poklonite tistim, ki si tega ne morejo privoščiti in jih srečate na svoji poti vsaj svoj nasmeh, dan od srca. Ta nič ne stane, a naredi svet toliko lepši. Srečno! 🙂

Petra Škarja

Petra Škarja

Sem Petra Škarja, Dolenjka. Osebno sem zaljubljenka v naravo in potovanja. Prepotovala sem že kar nekaj držav, kot so Mehika, Venezuela, ZDA, Maldivi, Šrilanka, Malta, Mauritius in Dominikanska Republika. Na potovanjih najraje občudujem to raznoliko naravo, ki nam jo ponuja Zemlja. Tipične turistične destinacije mi niso ravno najljubše, raje “zaidem” kam po svoje 🙂

Verjamem, da nam potovanja širijo obzorja – tako miselna, čustvena, poslovna kot tudi meje dojemljivega. Zato se tudi popotniki kar nekako “zavohamo” med sabo.  Z veseljem klepetam o tujih krajih – zato bom  kakšnega želenega čaja z dobro popotniško družbo prav vesela! 🙂 Moje naslednje destinacije – Kitajska je že rezervirana, sicer bi pa izjemno rada šla na Islandijo, Tajsko, Novo Zelandijo … mah, destinacij je še mnogo 🙂

Po duši sem športnica in oseba z izjemnimi sanjami, veliko vizijo postaviti Slovenijo na višji nivo s širjenjem podjetnosti med mladimi in s spodbujanjem ljudi, da so, kar so, da ostanejo unikati in ne hladni robotki, rezultati zunanjih vplivov okolice, države, medijev, cerkve in šolstva.

Poslovno sem predavateljica s hecnim priimkom, avtorica knjig AMERIŠKI MILIJONARJI SO SPREGOVORILI in ČESAR NAS NISO NAUČILI V ŠOLAH …  Moj slogan? JUST DO IT! 🙂

Moja spletna stran: www.petraskarja.com

Špela Urbanc

Moje ime je Špela in ena izmed mojih strasti so zagotovo potovanja, odkrivanje novih kultur ter širjenje glasu o naravnem življenjskem slogu. Vsako potovanje me nagradi z neverjetnimi življenjskimi izkušnjami, ki mi pomagajo pri osebni rasti. Najlažje se izražam skozi fotografijo in pisanje bloga, veseli me tudi pisanje člankov, predvsem tistih, ki nosijo pomembno sporočilo. 

 

Moja potovanja so po navadi splet okoliščin, nimam načrta, vendar sledim toku življenja. Do sedaj sem preživela 5 mesecev v Angliji v mestu Birmingham, kjer sem obiskovala tamkajšnjo univerzo, v tem času me je pot zapeljala tudi v naslednja mesta kot npr.: London, Liverpool, Blackpool, Dublin, Oxford, Stradford Upon Avon in druge.

Ker sem se v življenje v tujini zaljubila sem se odločila da se za 3 mesece v okviru opravljanja prakse odpravim v Španijo in sicer v mesto Malgrat de Mar, kjer sem kot pomočnica managerja delala za podjetje Animafest, ki se ukvarja z posredovanjem študentov na prakso po Španiji. Za vikende pa sem obiskovala sosednja mesta kot so: Barcelona, Lloret de Mar, Tossa de Mar in druge. Moje do sedaj največje potovanje in tisto pravo doživetje popotniškega življenja, pa predstavlja 3 mesečno potovanje po Tajskem iz katerega sem se pred kratkim vrnila: tam sem svoj čas preživela v naslednjih mestih: Chanthaburi, Bangkok, Pattaya, Chiang Mai ter na otoku Koh Chang..

Kam me bo pot zanesla naslednjič trenutno ne vem, vendar mi občutek pravi, da se bom vrnila na Tajsko, saj sem se v deželo in tamkajšnje ljudi preprosto zaljubila. 

V času potovanja po Tajskem sem pisala tudi blog, ki je sicer v angleškem jeziku:

http://www.rawsoulbabe.com/

Vabim pa vas tudi k ogledu moje youtube strani : https://www.youtube.com/channel/UCpgDDeZzc5Hnk56v3UquK4A

Kot človeška bitja smo narejeni da raziskujemo, se zabavamo, izražamo ter uživamo življenje. Želim si, da bi vsak zbral pogum, stopil izven svojega varnega mehurčka in se podal na pot svojega življenja. Kdaj se odpraviti na potovanje? Moramo se zavedati, da ne smemo čakati na pravi trenutek, saj le ta nikoli ne pride. Če začutite željo, ne razmišljajte preveč o razlogih – zakaj ne, vendar enostavno pojdite. Pred tem pa se sedaj lahko obrnite na popotnike za kakšen nasvet, ter ob vrnitvi podelite svojega 😉

Google+

Maja Novak
Oceni tole objavo