Vitomir Čop

Kot otrok sem živel ob glavni cesti, ki je vodila proti Balkanu. Po njej so vozili tovornjaki s turškimi, grškimi in teheranskimi registrskimi tablicami, po kopnem je bilo mogoče potovati vse do Indije. Pred hišo sem vsakodnevno videval štoparje, ki so bili namenjeni v Grčijo, Turčijo, pa tudi naprej v Azijo. Že kot predšolskemu otroku se mi je prebudila domišljija in radovednost, kam so namenjeni, kaj je tam tako zanimivega. Ure in ure sem presedel ob zemljevidih in sanjal, kam vse bi šel, kako zgledajo tiste dežele.

Potem so prišla šolska leta in najhujše je bilo, tako kot pri vseh najstnikih, če je bilo treba na kakšno pot s starši. Pa sem to obdobje srečno prebrodil in v srednji šoli prvič “pobegnil” s počitnic na naši obali ter se podal po bližnji Italiji. Led je bil prebit, počasi sem oblezel večino evropskih držav. V tistih časih je bilo štopanje nekaj najbolj normalnega, na voljo je bila Interrail železniška vozovnica…

Popotništvo mi je hitro zlezlo pod kožo. Kljub temu, da sem obiskal mnogo kotičkov na tem planetu, od Mehike na zahodu, Islandije na severu pa do Indije, Kitajske, Indonezije na vzhodu, je moj seznam popotniških želja vedno daljši. Vsako opravljeno potovanje mi ne pomeni kljukice na seznamu, ampak mi prinese vrsto novih idej, kam vse bi bilo še vredno iti. Potovanja mi dobesedno širijo obzorje.

Povsod je lepo, doma je najlepše, pravi pregovor. Pa ni čisto tako, čeprav se vedno vračam domov. Mnogokrat sem se ob povratku s potovanja počutil, kot da se vračam v zaprto kletko. Po svetu ne obiskujem le tako imenovanih znamenitosti, ampak predvsem spoznavam življenje in kulturo drugih ljudstev, od katerih bi se morali marsičesa naučiti. Šele, ko v živo vidiš, kako živijo v Kalkuti, znaš drugače ceniti tisto, kar imaš doma. Ko od blizu vidiš bruhajoč ognjenik, se zaveš, kako nepomemben drobec narave si. Med otroško poštenimi prebivalci kamene dobe na Papui ugotoviš, da na svetu ne bi bilo nobene vojne, če bi bili vsi ljudje “ljudožerci”…

Pomemben motiv mojih potovanj je narava. Kakšno poležavanje na plaži ni zame, čeprav se za dan ali dva vmes tudi prileže. Marsikaj sem in si še želim prehoditi, pritegne me kakšen kucelj ali jama. Vlečejo me predvsem divje, neukročene dežele, predvsem arktični kraji, puščave, ognjeniki, gorski prelazi… Neopisljivo je srečanje z jato petdesetih kitov, ali videti neskončno kolonijo metuljev ali jato flamingov. Ni mi tuje srečanje s kojotom nekje v Kaliforniji ali z medvedom v kočevskih gozdovih.

Kakšnega posebnega pravila, kako potovati, nimam. Marsikam sem šel sam, s partnerko, s kakšnim prijateljem, veliko redkeje pa v večji skupini. Pa še takrat sem bil mnogokrat organizator. Praviloma se izogibam le agencijskemu načinu potovanj in industrijskemu turizmu. Popotništvo zame ne pomeni potovanja z nahrbtnikom za razliko od organiziranega turizma, ampak predvsem način dojemanja in odnos do ljudi, kulture in narave v obiskanih krajih. Vedno in povsod se zavedam, da sem tam gost, da ne težim s svojimi razvadami ampak se prilagodim lokalnim razmeram. Obiskane kraje poskušam doživeti, ne samo videti.

Popotništvo ni samo obiskovanje najbolj oddaljenih krajev na planetu. Enako zanimivo mi je biti med indijanskim plemenom Tarahumara v mehiškem višavju, med Tibetanci v Xiaheju, med kamenodobnimi Daniji na Papui ali pa med prebivalci Drežnice na Primorskem. Potovanje ni nujno samo z letalom na drug kontinent ali z avtom po Evropi, lahko je tudi s kolesom v sosednjo občino.

Tole predstavitev končujem z mislijo, da nihče ne obišče Indije dvakrat, ampak samo manj ali več kot dvakrat. Enim se zameri že prvič, drugi se zaljubijo vanjo in se znova vračajo. Jaz sem bil tam dvakrat…

Srečno pot! Morda se kje srečamo.