Slovenski popotniki

Moje ime je Alenka in po duši navdušena popotnica in kot sama rada rečem prava cigančica saj se domače počutim kjerkoli se znajdem, pa naj bo to med najbolj prometnimi ulicami Tokia ali v najbolj odročni vasici s tremi napol podrtimi hišami na pobočjih Anapurne. Obožujem pristen stik z naravo in ljudmi in vedno hodim le na potovanja v lastni režiji, brez pretiranih planov in načrtovanja, na mojih poteh me/nas vedno spremljajo  le letalska vozovnica in Lonely Planet.  Vedno je pa narava tista, ki mi daje navdih kar pomeni, da se izogibam klasičnim turističnim destinacijam in na svojih poteh ubiram za marsikoga vedno znova nekakšne nore variante in čisto svoj način odkrivanja neke dežele.  Namesto obiska muzejev raje poklepetam z lokalnimi ljudmi in jih opazujem pri njihovem vsakdanjem življenju, namesto obiska najbolj popularne s senčniki  in ležalniki napolnjene plaže pa že nekje v bližini izbrskam kakšno goro in uživam v pogledu na morje iz višin ali pa skočim na kolo in tako raziskujem lokalno pokrajino malce drugače, bolj v stiku z okolico in z vetrom v laseh. Mislim da se ne zlažem če rečem, da moje najdaljše planiranje potovanja do sedaj ni še nikoli trajalo več kot teden dni.

Potovati sem začela pri svojih 18-ih ko sva s prijateljem odšla na štop čez bivšo Jugo do Grčije, v naslednjih letih nadaljevala s križarjenjem po vseh evropskih državah, skokom na Ciper in Izrael, popotovanem na Kitajsko in Hong Kong,  študentsko izmenjavo in delom po 6 mesecev v Indiji in na Japonskem, vmes 6 mesečni čisto slučajni postanki v Londonu in Rimu in bi tako nadaljevala če ne bi seveda srečala partnerja, ki ni bil do tedaj še nikjer. Potem se je nekako upočasnilo….eh, ti moški… 🙂 Pa vseeno se je do sedaj nabralo če sem prav preštela že 46 različnih držav, med zadnjimi podvigi v zadnjih nekaj letih je bil treking po Islandiji (fantastična izkušnja, ki jo priporočam vsakomur, ki ima rad naravo), potepanje po Mehiki,  leto pozneje 21 dnevni  Anapurna treking v Nepalski Himalaji na katerega sem se pripravljala točno 5 dni in šla popolnoma sama (kar pa ne pomeni, da sem tudi sama hodila saj si na poti dobiš brez problema pisano mednarodno druščino, s katero deliš to fantastično izkušnjo 🙂 ),  letošnji Filipini so se mi to pomlad v zadnjem hipu izmaknili in me tako še čakajo, sem jih za silo zamenjala za krajše postanke v Istanbulu, Parizu in Londonu kjer sem si vsaj za silo napolnila svojo željo po krajši spremembi okolja pa četudi sem bila na vseh treh lokacijah že več kot enkrat… sem pa ravno iz potepanja po črnogorskih in albanskih gorah, kar je bila tudi lepa izkušnja zaradi izjemne prijaznosti tamkajšnjih ljudi in neokrnjene narave, ki nas je tam pričakala. Enkratno. In dokaz, da sploh ni treba daleč da je lepo.

Videla sem že kar nekaj, iz vsake poti se vrnem bogatejša za novo izkušnjo, srečnejša, polna neke nove energije in zagona… in po vsaki poti se zavedam, koliko lepega je še v tem širnem svetu za videti…in tudi to, koliko je pomembnejših stvari na tem svetu kot to, da imamo pred hišo lepši avto kot naš sosed. Pa še nekaj se vedno bolj zavedam. Kako zelo smo lahko srečni, ker živimo v tej prelepi deželici, kjer nam je dano res vse, hkrati pa lahko gremo kadarkoli si zaželimo v bistvu kamorkoli na svetu… Tam kamor mi gremo pa živijo milijoni in milijoni ljudi, ki se lahko ukvarjajo vsakodnevno le s tem, kako napolniti svojo skodelico riža za preživetje svojega otroka/sebe/partnerja/staršev… želim si, da bi jim lahko nekoč pri tem pomagala…a to je že druga tema.

Moj plan? Realizacija potepanja po Filipinih, treking po gorah v Maroku, vzpon na Kilimandžaro, Srednja in  Južna Amerika in še in še… a kot sem že rekla, kdo pa potrebuje planiranje? Sem bolj pristaš akcije in vedno sem se bolje razumela z ljudmi, ki raje res nekaj naredijo kot s tistimi, ki o tem na dolgo in široko razpravljajo potem pa najdejo tisoč in en vzrok zakaj sedaj ni ravno pravi trenutek… Ko sem nazadnje s planom kupiti karto za Kubo odprla svojo priljubljeno stran za nakup letalskih kart sem čez eno uro imela v roki karto za Katmandu, Nepal in čez 5 dni tudi tja odletela 🙂

Na vsak način vam želim, da ste srečni ko hodite po svojih poteh, ko odkrivate svet in s tem sebe. Poklonite tistim, ki si tega ne morejo privoščiti in jih srečate na svoji poti vsaj svoj nasmeh, dan od srca. Ta nič ne stane, a naredi svet toliko lepši. Srečno! 🙂