Slovenski popotniki

Še danes se spomnim svojega prvega družinskega potovanja, ko smo se s starši z rjavimi usnjenimi kovčki in veliko sliko za darilo pri mojih osmih letih odpravili na obisk k prijateljici v London! Vau, to je bil podvig! Še leta po tem sem hranila vsak najmanjši spominek, celo plastične posodice z napisom Adria! 🙂

Nato me je zagrabil tisti “travel bug” in me ni spustil. Najprej sem potovala “pod krinko” učenja nemščine in angleščine. To niso bila toliko potovanja, kot bolj poletni tečaji, delavnice, mladinske in študentske izmenjave – važno, da sem odkrivala svet na drugače način!

Med faksom sem si postavila cilj, da “izkoristim” vse prakse in štipendije, ki jih takrat še ni bilo tako veliko. DAAD v Heidelbergu, 10 mesecev Erasmus v Gradcu, EU-projekti v Luksemburgu, v Nemčiji, s Finci …Bolj kot sem se bližala koncu, več je bilo praks in možnosti, zato sem jih sčasoma zbrala na en kup, iz katerega je nastala e-knjiga Tujina? Zakaj pa ne?!

Ko sem v pisani oblekici in v čevljih s petkami, v katerih še vedno nisem znala hodit, opotekajoče odkorakala na slavnostno podelitev svoje diplome, me je kar malce stiskalo v prsih. Kako bom pa zdaj “odsotna” po več mesecev, da občutim ljudi in kraje, kjer živijo? All-inclusive paketi me namreč nikoli niso privlačili. Da bi potlačila ta problem, sva jo s fantom takoj po zaključku študija mahnila za 2 meseca delat na Finsko v mladinski klub ob morju. Naučila sva se celo nekaj njihovih besed – še danes vem, da je “huvaruakahalva” dober tek 🙂