Slovenski popotniki

Kot otrok sem živel ob glavni cesti, ki je vodila proti Balkanu. Po njej so vozili tovornjaki s turškimi, grškimi in teheranskimi registrskimi tablicami, po kopnem je bilo mogoče potovati vse do Indije. Pred hišo sem vsakodnevno videval štoparje, ki so bili namenjeni v Grčijo, Turčijo, pa tudi naprej v Azijo. Že kot predšolskemu otroku se mi je prebudila domišljija in radovednost, kam so namenjeni, kaj je tam tako zanimivega. Ure in ure sem presedel ob zemljevidih in sanjal, kam vse bi šel, kako zgledajo tiste dežele.

Potem so prišla šolska leta in najhujše je bilo, tako kot pri vseh najstnikih, če je bilo treba na kakšno pot s starši. Pa sem to obdobje srečno prebrodil in v srednji šoli prvič “pobegnil” s počitnic na naši obali ter se podal po bližnji Italiji. Led je bil prebit, počasi sem oblezel večino evropskih držav. V tistih časih je bilo štopanje nekaj najbolj normalnega, na voljo je bila Interrail železniška vozovnica…

Popotništvo mi je hitro zlezlo pod kožo. Kljub temu, da sem obiskal mnogo kotičkov na tem planetu, od Mehike na zahodu, Islandije na severu pa do Indije, Kitajske, Indonezije na vzhodu, je moj seznam popotniških želja vedno daljši. Vsako opravljeno potovanje mi ne pomeni kljukice na seznamu, ampak mi prinese vrsto novih idej, kam vse bi bilo še vredno iti. Potovanja mi dobesedno širijo obzorje.

Povsod je lepo, doma je najlepše, pravi pregovor. Pa ni čisto tako, čeprav se vedno vračam domov. Mnogokrat sem se ob povratku s potovanja počutil, kot da se vračam v zaprto kletko. Po svetu ne obiskujem le tako imenovanih znamenitosti, ampak predvsem spoznavam življenje in kulturo drugih ljudstev, od katerih bi se morali marsičesa naučiti. Šele, ko v živo vidiš, kako živijo v Kalkuti, znaš drugače ceniti tisto, kar imaš doma. Ko od blizu vidiš bruhajoč ognjenik, se zaveš, kako nepomemben drobec narave si. Med otroško poštenimi prebivalci kamene dobe na Papui ugotoviš, da na svetu ne bi bilo nobene vojne, če bi bili vsi ljudje “ljudožerci”…