David Vidrih

Sem David Vidrih in imam korenine v majhnem kraju v Sloveniji, v družini, kjer starša nista bila bogata, pa tudi ne avanturista, zato kot otrok nisem nikoli potoval. Sem pa že od mladih let nekako čutil to v sebi, nekako sem vedel, da bodo potovanja del mojega življenja. Ko sem v osnovni šoli moral pisati spis o tem, kje se vidim v življenju oziroma kaj si kot odrasel človek želim početi, sem v svojem besedilu pisal o tem, kako bom kot snemalec in veterinar, potoval po Afriki in zdravil tamkajšnje živali. Pisal sem da bom kot inovator dejaven po celem svetu, ljudem predaval o svojih doživetjih in predajal svoje znanje vsem vedoželjnim. Hkrati sem verjel tudi da bom kot znani astronavt raziskoval vesolje, ter luno in planete naše galaksije. Torej lahko rečem da je David Vidrih kot otrok bil poln domišljije, velikih želja in ciljev za prihodnost. Najlepše je danes po toliko letih reči, da so se moje sanje o potovanjih vsekakor uresničile.

Potovanja so moja velika strast, vse odkar sem se podal na svoje prvo potovanje v Maroko, na obisk k sosedovemu prijatelju, ki sem ga prej že spoznal v Sloveniji. Ah, ta občutek potovalne mrzlice, ko prvič sedeš na letalo in enkrat za spremembo ne gledaš v nebo in se sprašuješ le kam pa tale leti, temveč sediš na njem in se veseliš potovanja, razmišljaš kako bo v deželi kamor potuješ, kakšni so tam ljudje, kakšna je narava, temperature, hrana, ulice… od vseh pričakovanj in vznemirjenosti sem se večkrat vprašal: “David Vidrih, ali sanjaš ali se res ravnokar odpravljaš v širni svet?”… In “odvisnost” je rojena:) Ko enkrat padeš v življenjski stil potovanj, se tega nikoli več ne “ozdraviš”. Od takrat naprej sem svoje življenje usmeril v načrtovanje potovanj, izbiranje destinacij, iskanje dela in dodatnega zaslužka, da sem si potovanja sploh lahko privoščil. 

Indonezija je bila moje prvo daljše potovanje, ki me je še bolj zasvojilo s spoznavanjem novih dežel, njihovih kultur in tradicij, ki so povsem drugačne od naših. Indonezija je čudovita dežela, povsem nek drug, novi svet, posebej za preprostega fanta po imenu David Vidrih iz majhnega kraja v eni najmanjših držav na svetu. Očarala me je njena tropska narava, predvsem pa so me očarali čudoviti, preprosti in prijazni ljudje, ki imajo povsem drugačno življenje kot mi, srečo najdejo v malih stvareh, že vsaka najmanjša pozornost pa jim na obraz izvabi iskren nasmešek. Od tega sem postal skorajda odvisen: od pristnosti, odkritosrčnosti in od sveta, kjer ne temelji vse na materialnih stvareh, družbenih omrežjih in o tem kakšen avto kdo vozi in kakšen telefon kdo uporablja. 

Marsikdo mi reče, da seveda je lahko imet rad potovanja, če si jih lahko privoščiš, ampak sam se začel potovati, ko nisem imel praktično nič denarja in če lahko en navaden David Vidrih najde načine do zaslužka, lahko to doseže vsak. Potovanja so zame hrana za dušo, vse stvari, ki jih na svojih poteh doživim, mi napolnijo srce, ko vidim koliko ljudi po svetu ima dosti manj postlano z rožicami kot mi pri nas, vse kar mi je dano še toliko bolj cenim, hkrati pa se od preprostih ljudi učim najti srečo vsepovsod drugje kot v materialnih dobrinah. Skratka, potovanja so del mene, del osebe David Vidrih, ki pusti košček sebe v vsaki deželi, kamor se odpravi.