Indija

Andreja Jernejčič

Verjamem, da so potovanja (in knjige) edina stvar, ki jo kupimo in nas naredita bogatejše.

Verjamem, da bi bil svet lepši, če bi ljudje več potovali. Potovanja ti dajo širino in izkušnje, ki jih ne pridobiš v nobeni šoli ali izobraževalni ustanovi.

Verjamem, da potovanja iz nas naredijo boljše ljudi. Naredijo nas strpnejše in razumevajoče.

Andreja Jernejčič

Nobena materialna dobrina se ne more primerjat z občutkom, ko v nacionalnem parku prvič uzreš bengalskega tigra v naravnem okolju, ko se v raftu z najboljšimi prijatelji spustiš po brzicah mogočnega Nila, ko prvič ugledaš mogočni Taj Mahal, ali ko na koži prvič začutiš vlažno tropsko vročino.

Zato so potovanja prioriteta v mojem življenju.

Pred približno 10 leti so se starši odločili, da smo z bratom in sestro dovolj veliki, da lahko vidimo tudi nekaj sveta ali vsaj Evrope. Naš cilj je bil vsako leto obiskati eno novo državo.

Katja Mikos

Katja Mikos

Potem, ko sem večino šolskih počitnic preživela na potovanjih v lastni režiji s starši, sem v času študija začela potovati s prijateljicami, kasneje pa s fantom, ki ga zdaj uradno lahko kličem “mož”. Skupaj s triletnim sinom nadaljujemo potovalno tradicijo in odkrivamo svet praktično odkar se je rodil. Ljubezen me je po nekaj letni zvezi na daljavo dokončno zvabila na sever Nemčije, kjer živim zadnja 4 leta.

Odkar preživljam svoj vsakdan v manjšem kraju ne skrivam želje po občasnem obisku kakšnega velemesta, drugače pa se najraje podam v bolj odročne kraje in se neznansko veselim, kadar mi to današnjemu globalnem razvoju navkljub tudi uspe. Redno se vračam v Slovenijo na počitnice in svoj dolgoletni dom včasih občudujem skozi oči turista, prav tako pa z veseljem poleti preživim kak teden v Dalmaciji.

Urška in Gregor Kelt

Urška in Gregor Kelt

Popotništvo je najin način življenja.

Trenutno sva na 3000 km dolgi peš poti, kjer premagujeva svoje strahove (pred mrazom, dežjem, strupenimi živalmi, pred tem da ostaneva brez denarja) in spoznavava ljudi. Spiva pri ljudeh ali v naravi brez šotora. Če si upaš spremljati najino avanturo, skoči na www.walkfearless.org

Kako sva se zaljubila eden v drugega in v skupno potovanje?

Ko sva šla prvič plesat salso kot prijatelja, sva eden drugemu povedala isto željo – potovati okoli sveta. En teden za tem sva se zaročila (ja, sva hitra) in tudi določila datum odhoda! Pot sva osmislila s tem, da sva raziskovala partnerske odnose v različnih kulturah in snemala radijske prispevke na to temo. 

Leto za tem, ko sva se vrnila domov iz poti, sva še 5 mesecev raziskovala Slovenijo. Štopala sva, spala pri ljudeh doma in se z njimi pogovarjala o partnerskih odnosih.

Kje sva potovala preden sva se spoznala?

Vitomir Čop

Vitomir Čop

Kot otrok sem živel ob glavni cesti, ki je vodila proti Balkanu. Po njej so vozili tovornjaki s turškimi, grškimi in teheranskimi registrskimi tablicami, po kopnem je bilo mogoče potovati vse do Indije. Pred hišo sem vsakodnevno videval štoparje, ki so bili namenjeni v Grčijo, Turčijo, pa tudi naprej v Azijo. Že kot predšolskemu otroku se mi je prebudila domišljija in radovednost, kam so namenjeni, kaj je tam tako zanimivega. Ure in ure sem presedel ob zemljevidih in sanjal, kam vse bi šel, kako zgledajo tiste dežele.

Potem so prišla šolska leta in najhujše je bilo, tako kot pri vseh najstnikih, če je bilo treba na kakšno pot s starši. Pa sem to obdobje srečno prebrodil in v srednji šoli prvič “pobegnil” s počitnic na naši obali ter se podal po bližnji Italiji. Led je bil prebit, počasi sem oblezel večino evropskih držav. V tistih časih je bilo štopanje nekaj najbolj normalnega, na voljo je bila Interrail železniška vozovnica…

Popotništvo mi je hitro zlezlo pod kožo. Kljub temu, da sem obiskal mnogo kotičkov na tem planetu, od Mehike na zahodu, Islandije na severu pa do Indije, Kitajske, Indonezije na vzhodu, je moj seznam popotniških želja vedno daljši. Vsako opravljeno potovanje mi ne pomeni kljukice na seznamu, ampak mi prinese vrsto novih idej, kam vse bi bilo še vredno iti. Potovanja mi dobesedno širijo obzorje.

Povsod je lepo, doma je najlepše, pravi pregovor. Pa ni čisto tako, čeprav se vedno vračam domov. Mnogokrat sem se ob povratku s potovanja počutil, kot da se vračam v zaprto kletko. Po svetu ne obiskujem le tako imenovanih znamenitosti, ampak predvsem spoznavam življenje in kulturo drugih ljudstev, od katerih bi se morali marsičesa naučiti. Šele, ko v živo vidiš, kako živijo v Kalkuti, znaš drugače ceniti tisto, kar imaš doma. Ko od blizu vidiš bruhajoč ognjenik, se zaveš, kako nepomemben drobec narave si. Med otroško poštenimi prebivalci kamene dobe na Papui ugotoviš, da na svetu ne bi bilo nobene vojne, če bi bili vsi ljudje “ljudožerci”…

Alenka Ličen

Alenka Ličen

Moje ime je Alenka in po duši navdušena popotnica in kot sama rada rečem prava cigančica saj se domače počutim kjerkoli se znajdem, pa naj bo to med najbolj prometnimi ulicami Tokia ali v najbolj odročni vasici s tremi napol podrtimi hišami na pobočjih Anapurne. Obožujem pristen stik z naravo in ljudmi in vedno hodim le na potovanja v lastni režiji, brez pretiranih planov in načrtovanja, na mojih poteh me/nas vedno spremljajo  le letalska vozovnica in Lonely Planet.  Vedno je pa narava tista, ki mi daje navdih kar pomeni, da se izogibam klasičnim turističnim destinacijam in na svojih poteh ubiram za marsikoga vedno znova nekakšne nore variante in čisto svoj način odkrivanja neke dežele.  Namesto obiska muzejev raje poklepetam z lokalnimi ljudmi in jih opazujem pri njihovem vsakdanjem življenju, namesto obiska najbolj popularne s senčniki  in ležalniki napolnjene plaže pa že nekje v bližini izbrskam kakšno goro in uživam v pogledu na morje iz višin ali pa skočim na kolo in tako raziskujem lokalno pokrajino malce drugače, bolj v stiku z okolico in z vetrom v laseh. Mislim da se ne zlažem če rečem, da moje najdaljše planiranje potovanja do sedaj ni še nikoli trajalo več kot teden dni.

Potovati sem začela pri svojih 18-ih ko sva s prijateljem odšla na štop čez bivšo Jugo do Grčije, v naslednjih letih nadaljevala s križarjenjem po vseh evropskih državah, skokom na Ciper in Izrael, popotovanem na Kitajsko in Hong Kong,  študentsko izmenjavo in delom po 6 mesecev v Indiji in na Japonskem, vmes 6 mesečni čisto slučajni postanki v Londonu in Rimu in bi tako nadaljevala če ne bi seveda srečala partnerja, ki ni bil do tedaj še nikjer. Potem se je nekako upočasnilo….eh, ti moški… 🙂 Pa vseeno se je do sedaj nabralo če sem prav preštela že 46 različnih držav, med zadnjimi podvigi v zadnjih nekaj letih je bil treking po Islandiji (fantastična izkušnja, ki jo priporočam vsakomur, ki ima rad naravo), potepanje po Mehiki,  leto pozneje 21 dnevni  Anapurna treking v Nepalski Himalaji na katerega sem se pripravljala točno 5 dni in šla popolnoma sama (kar pa ne pomeni, da sem tudi sama hodila saj si na poti dobiš brez problema pisano mednarodno druščino, s katero deliš to fantastično izkušnjo 🙂 ),  letošnji Filipini so se mi to pomlad v zadnjem hipu izmaknili in me tako še čakajo, sem jih za silo zamenjala za krajše postanke v Istanbulu, Parizu in Londonu kjer sem si vsaj za silo napolnila svojo željo po krajši spremembi okolja pa četudi sem bila na vseh treh lokacijah že več kot enkrat… sem pa ravno iz potepanja po črnogorskih in albanskih gorah, kar je bila tudi lepa izkušnja zaradi izjemne prijaznosti tamkajšnjih ljudi in neokrnjene narave, ki nas je tam pričakala. Enkratno. In dokaz, da sploh ni treba daleč da je lepo.

Videla sem že kar nekaj, iz vsake poti se vrnem bogatejša za novo izkušnjo, srečnejša, polna neke nove energije in zagona… in po vsaki poti se zavedam, koliko lepega je še v tem širnem svetu za videti…in tudi to, koliko je pomembnejših stvari na tem svetu kot to, da imamo pred hišo lepši avto kot naš sosed. Pa še nekaj se vedno bolj zavedam. Kako zelo smo lahko srečni, ker živimo v tej prelepi deželici, kjer nam je dano res vse, hkrati pa lahko gremo kadarkoli si zaželimo v bistvu kamorkoli na svetu… Tam kamor mi gremo pa živijo milijoni in milijoni ljudi, ki se lahko ukvarjajo vsakodnevno le s tem, kako napolniti svojo skodelico riža za preživetje svojega otroka/sebe/partnerja/staršev… želim si, da bi jim lahko nekoč pri tem pomagala…a to je že druga tema.

Moj plan? Realizacija potepanja po Filipinih, treking po gorah v Maroku, vzpon na Kilimandžaro, Srednja in  Južna Amerika in še in še… a kot sem že rekla, kdo pa potrebuje planiranje? Sem bolj pristaš akcije in vedno sem se bolje razumela z ljudmi, ki raje res nekaj naredijo kot s tistimi, ki o tem na dolgo in široko razpravljajo potem pa najdejo tisoč in en vzrok zakaj sedaj ni ravno pravi trenutek… Ko sem nazadnje s planom kupiti karto za Kubo odprla svojo priljubljeno stran za nakup letalskih kart sem čez eno uro imela v roki karto za Katmandu, Nepal in čez 5 dni tudi tja odletela 🙂

Na vsak način vam želim, da ste srečni ko hodite po svojih poteh, ko odkrivate svet in s tem sebe. Poklonite tistim, ki si tega ne morejo privoščiti in jih srečate na svoji poti vsaj svoj nasmeh, dan od srca. Ta nič ne stane, a naredi svet toliko lepši. Srečno! 🙂

Nina Kogej

Nina Kogej

Moje ime je Nina in sem navdušena popotnica! Pravzaprav so potovanja moja ljubezen, moja strast, moje življenje. Starši so mi potovanja skoraj da položili v zibelko, saj sem na svojo prvo pot odšla že pri rosnih treh letih. Vse od takrat redno potujem. Nimam konkretnega cilja in seznama želja kam in kdaj, saj sem že pred leti ugotovila, da sem bolj narejena za trenutni navdih ali pa morda bolje rečeno, za poceni letalsko karto.

Včasih sem potovala izključno za hobi, sedaj pa se je vse skupaj razvilo tudi v bloganje. Približno dve leti pišem svoj popotniški blog, ki sem ga poleti 2014 razširila še z angleško različico. Moj vzdevek pa nič drugače kot Nina Potuje oz. Nina Travels.

Sem zagovornica potovanj v lastni režiji, saj le z njimi dobiš vso svobodo in resnično doživiš obiskano državo. V svet se podajam z odprtimi očmi in z nasmehom na obrazu, v zameno pa dobim največje bogastvo, ki ga lahko nekdo premore – življenjske modrosti, nove prijatelje in hvaležnost za vse, kar imam.

S popotniškim blogom želim za potovanja v lastni režiji navdušiti znance in neznance…vse, ki bi, pa si morda ne upajo. Tu sem zato, da vam povem in pokažem, da potovanja niso bav-bav in da so lahko z nekaj iznajdljivosti izredno zabavna in nenazadnje tudi poceni. Če se sprašujete kako, obiščite moj popotniški blog www.nina-potuje.com oziroma www.nina-travels.com.

Za lažje sledenje mojim dogodivščinam, ki se iz navadnega backpackinga razvijajo tudi v overland potovanja s terenskim vozilom, pa me najdete tudi na Facebooku – https://www.facebook.com/ninapotuje.

Torej, kaj še čakate, pogumno srce je vse kar potrebujete – svet namreč na vas že nestrpno čaka… in jaz na vaša vprašanja. Pa še to… nikar vam naj ne bo nerodno z njimi – neumnih vprašanj namreč ni, neumni so le tisti, ki se jih bojijo vprašati. 🙂

Tomaž Gorec

Tomaž Gorec

Moje ime je Tomaž Gorec. Potovati sem začel, ko sem bil star 19 let. Do sedaj sem obiskal kar nekaj evropskih držav in tudi petnajst držav izven Evrope. Države izven meja Evrope, ki sem jih do sedaj obiskal, so naslednje: Venezuela, Ekvador, Peru, Indonezija, Tanzanija, Indija, Pakistan, ZDA, Mehika, Maroko, Turčija, Iran, Kolumbija, Filipini Gvatemala in Belize.

Na vseh mojih potovanjih sem bil v lastni režiji. To pomeni, da sem kupil letalsko vozovnico, vse ostalo pa sem si organiziral sam, brez agencije. Izjema je bilo le moje zadnje potovanje v Gvatemalo in Belize, kjer sem bil s popotniško turistično agencijo. To pa je bilo tudi v redu, saj smo bili super družba.

Moja najljubša destinacija izven Evrope je bila Indonezija., najljubši kraj pa rehabilitacijski center za orangutane na otoku Borneo (Indonezija – Kalimantan).

Moja nedvomno najljubša destinacija pa je Bosna in Hercegovina, ki jo obiščem nekajkrat letno. V Bosni in Hercegovini so mi všeč prijazni ljudje, lepa narava, dobra hrana, glasba, zabava in splošna umirjenost ljudi.

V prihodnosti želim obiskati tudi naslednje države: Kuba, Uganda, Bolgarija, Norveška, Rusija, Belorusija,…

Več o meni in mojih potovanjih najdete na mojem blogu, ki je na naslovu www.tomazgorec.si. Na Facebooku me najdete na https://www.facebook.com/tomaz.popotnik. Vsakega popotnika, ki me bo zaprosil za prijateljstvo, bom z veseljem sprejel.

Sem avtor knjige z naslovom Kako brezplačno potovati in zraven še zaslužiti, ki jo lahko brezplačno dobiš na www.zasluzek.org/kako-brezplacno-potovati-in-zraven-se-zasluziti.

Leta 2016 sem imel zanimiv projekt z nazivom 20.000 kilometrov z avtom po Evropi na katerega sem vzel s sabo vzel 6 različnih sopotnikov, za katere je bilo potovanje popolnoma brezplačno. Za potovanje sem uspel dobiti pokrovitelja, ki mi je dal avto in plačal še 2.000 evrov za oglaševanje njegovega podjetja.

Na svojih potovanjih naredim veliko fotografij in video posnetkov. Video posnetke dajem na Youtube. Moj kanal je kar dobro obiskan, saj imajo moji video posnetki že več kot 100.000 ogledov. Moje video posnetke najdeš na https://www.youtube.com/user/tomazgorec/videos.

Google+

Andreja Jernejčič
5 (100%) 1 vote